NEMČIJA: 15.000 EUR odškodnine posamezniku
Nemško delovno sodišče je razsodilo, da je dolgotrajno snemanje zaposlenega brez utemeljene potrebe resen poseg v njegovo zasebnost in osebno dostojanstvo.
Odločitev je bila objavljena 28. 05. 2025.
Podjetje, dejavno v kovinsko-predelovalni industriji, je v svojih poslovnih prostorih izvajalo obsežen videonadzor. V proizvodni hali, skladišču, pisarnah in prostorih za odmor je bilo nameščenih kar 34 kamer, ki so pokrivale celoten objekt 24 ur na dan, posnetki pa so se hranili najmanj 48 ur. Kamere so bile postavljene tudi v pisarnah, pri čemer se stranki nista strinjali, ali gre za dejanske snemalne naprave ali lažne kamere. Kamere so omogočale zajem posnetkov v visoki ločljivosti in neposredno spremljanje v živo, obvestila o izvajanju videonadzora pa so bila nameščena ob vseh vhodih.
Zaposleni so z videonadzorom soglašali s splošno in kratko klavzulo v pogodbi o zaposlitvi, ki poleg dejstva, da bila klavzula vključena v pogodbo, tudi ni vsebovala konkretnih informacij o obsegu in namenu snemanja. Tožnik je bil zaposlen kot delavec v proizvodnji, njegov delovni prostor pa se je nahajal le nekaj metrov od ene izmed kamer.
Že leta 2023 je med zaposlenim in delodajalcem na Delovnem sodišču v Dortmundu potekal spor glede videonadzora, ki se je končal s poravnavo. Delodajalec se je v njej zavezal, da bo zaposlenemu posredoval informacije o izvajanju nadzora. Po prejemu informacij pa je zaposleni ocenil, da so bile netočne in pomanjkljive, ter da namen snemanja ne opravičuje njegovega obsega.
Leta 2024 je zato vložil tožbo, v kateri je zahteval prenehanje snemanja in odškodnino zaradi posega v zasebnost. Sodišče prve stopnje (Delovno sodišče Dortmund) je njegovi tožbi delno ugodilo in mu prisodilo 15.000 EUR odškodnine zaradi hujše kršitve osebnostnih pravic.
Vmes je delovno razmerje med strankama prenehalo, delodajalec pa se je na sodbo pritožil na Višje deželno delovno sodišče v Hammu. V pritožbi je zatrjeval, da videonadzor ni bil usmerjen v spremljanje zaposlenih, temveč je bil namenjen preprečevanju tatvin, vandalizma in zagotavljanju varnosti pri delu. Dodal je, da so bili zaposleni večinoma posneti s hrbtne strani, posnetki pa naj bi se samodejno izbrisali po 48 urah.
Zaposleni je nasprotno vztrajal, da je šlo za stalno, celovito in pretirano snemanje, ki je povzročalo občutek stalnega nadzora ter pomenilo resen poseg v pravico do zasebnosti in dostojanstva.
Odločitev pritožbenega sodišča
Višje deželno delovno sodišče v Hammu je pritožbi delodajalca delno ugodilo, vendar potrdilo odločitev o nezakonitem videonadzoru in višini odškodnine.
Sodišče je najprej ugotovilo, da tožnik ne more več zahtevati prenehanja snemanja, saj je bilo delovno razmerje med strankama že zaključeno in ni več nevarnosti ponovitve kršitve.
V nadaljevanju pa je potrdilo, da je delodajalec z izvajanjem videonadzora posegel v tožnikove osebnostne pravice in nezakonito obdeloval njegove osebne podatke. Videonadzor, ki poteka v delovnih prostorih, pomeni obdelavo osebnih podatkov v smislu GDPR, zato mora imeti ustrezno pravno podlago. Ker proizvodni prostori niso javno dostopni, se delodajalec ni mogel sklicevati na izjemo iz 4. člena nemškega Zveznega zakona o varstvu podatkov (BDSG). Prav tako ni dokazal, da bi bilo snemanje potrebno zaradi konkretnih kaznivih dejanj, zato tudi uporaba člena 26(1) BDSG ni bila dopustna.
Klavzula o soglasju k videonadzoru v pogodbi o zaposlitvi prav tako ni izpolnjevala pogojev za veljavno privolitev iz člena 6(1)(a) GDPR, saj privolitev ni bila dana svobodno, kot to zahteva člen 7(4) GDPR in § 26(2) BDSG.
Sodišče je nadalje ugotovilo, da videonadzora ni bilo mogoče utemeljiti niti na zakonitem interesu po členu 6(1)(f) GDPR. Delodajalec je kot razlog navajal preprečevanje tatvin in vandalizma, vendar sodišče ni sprejelo te utemeljitve, saj bi bil za ta namen zadosten in manj invaziven ukrep nadzor zunanjih površin. Poleg tega delodajalec ni predložil dokazov o dejanskih kaznivih dejanjih ali škodi, ki bi upravičevala takšen obseg nadzora.
Sodišče je posebej opozorilo tudi na trajanje kršitve, saj je bil zaposleni pod stalnim nadzorom skoraj dve leti, kar pomeni resen in dolgotrajen poseg v njegovo zasebnost in osebno dostojanstvo.
Na tej podlagi je sodišče potrdilo, da videonadzor ni imel pravne podlage po 6. členu GDPR, ter presodilo, da je odškodnina v višini 15.000 EUR, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, primerna glede na težo in trajanje kršitve.
Sodba sodišča je dostopna tukaj.
Vir: GDPRHub
Naslovna fotografija: Pexels
